21:09:12 | 24.11.2017
Področja delovanja
 
 

Malo delo in male pokojnine
Uroš Boltin, Ljubljana, marec 2011

Naj takoj na začetku povem, da nisem zelo odločno na nobeni strani barikad, ne pri malem delu ne pri pokojninski reformi. Načeloma potrebujemo nekaj takega, a po mojem malo drugače.

Poglejmo najprej izhodišča:
A. Zgodnje upokojevanje pomeni nižje pokojnine ali pa proračunske težave.
B. Pozno upokojevanje pomeni večjo brezposelnost.
C. Če bo obseg malega dela večji kot pri sedanjem študentskem delu, bo manj rednih zaposlitev.
D. Če bo ta obseg približno enak ali manjši, bo manj dela za študente, za vse brezposelne in zainteresirane upokojence pa ga tudi ne bo dovolj.

Žal vse naštete trditve držijo. Z ene ali z druge strani barikad običajno poudarjajo samo tisto, kar jim gre v prid, in to jim je tudi glavni argument proti »nasprotnim« trditvam. A žal tu zapisane trditve med seboj niso nasprotne oz. se ne izključujejo.

Trditev A je seveda glavni argument za pokojninsko reformo, o tem smo slišali že veliko.

Trditev B običajno zavračajo z argumentom, da so vzroki za brezposelnost drugje. Jasno, da so tudi drugje. Jasno, da lahko s spreminjanjem teh drugih vzrokov vplivamo na spreminjanje brezposelnosti v prihodnosti. Jasno, da lahko s kakimi ukrepi tudi spreminjamo velikost kolača, ki ga bomo delili. A vse to so druge zgodbe. Kakršnokoli že bo število brezposelnih glede na druge vzroke, učinki pokojninske reforme in sprememb pri malem delu se bodo k tej številki pač prišteli in o tem učinku je tu govor.
Dejstvo je, da pokojninska reforma ne ustvarja delovnih mest in ne povečuje kolača. Če torej neke probleme reši, če bo nekje več denarja, je treba odgovoriti na vprašanje, kje ga bo manj. Če povečujemo povprečno upokojitveno starost, je žal odgovor precej neprijeten. Vsak star človek, ki še dela, pomeni enega brezposelnega več. Iluzija je, da bodo tisti delavci, ki bodo delali dlje, ustvarili kakšno dodatno vrednost. Ustvarili bodo samo tisto vrednost, ki bi jo sicer na njihovem delovnem mestu ustvaril nekdo drug. Ti dodatni brezposelni so tisti, ki bodo imeli manj denarja. Njim bomo v resnici vzeli tisto, kar bomo »prihranili« s pokojninsko reformo. Torej bomo namesto pravičnejše porazdelitve bremena proračunskih težav na večino ljudi (manjše pokojnine, večji prispevki delavcev) problem »rešili« tako, da bomo žrtvovali neko manjšino, ki ji bomo vzeli skoraj vse, razen socialne podpore. Pa še za te podpore nisem prepričan, če so jih šteli v predvideni bilanci pokojninske reforme, ali raje tiščijo glavo v pesek, kot da tu ni nobene povezave.

Trditev C je glavni argument sindikatov proti malemu delu. A težko bi rekel, da je takšno postavljanje prioritet pošteno. Če je delo osnovna človekova pravica in če ga že ne moremo zagotoviti toliko, da bi vsi imeli veliko delo, potem bi morala biti vsaj dostopnost malega dela zagotovljena vsem. Malo delo naj bo tisti minimalni standard omenjene osnovne človekove pravice, ki ima prioriteto. Za veliko delo kot privilegij zgolj dela prebivalstva lahko namenimo samo tisto, kar ostane po zagotovitvi minimalnega standarda vsem.

Seveda si lahko želimo, da bi vsi imeli veliko delo. A moramo se zavedati, da gre tu vsaj za razmerje 1:3. Trije mali delavci namesto enega velikega. Bolj verjetno pa 1:5, če upoštevamo, da se vse, kar se splača početi pod pogoji malega dela, pod pogoji velikega dela delodajalcem gotovo ne izide. Tu gre tudi za velikost kolača! Predvsem pa ni sprejemljivo braniti večjih pravic enega človeka, če pri tem štirje ostanejo brez vsega. Sindikatov seveda tisti štirje ne zanimajo, tisti eden je njihov član. Je pa politična realnost, da bo z njimi treba barantati.

Trditev D pa kot kaže samo ministrstvu ni očitna. Po eni strani ocenjujejo, da bo obseg malega dela primerljiv s sedanjim obsegom študentskega dela. Hkrati pa trdijo, da za študente omejitve ne bodo spremenile skoraj ničesar. Mogoče je res težko dokazati, katera od teh dveh ocen je bolj točna. A da obe hkrati ne moreta biti, je menda vsakomur jasno. Razen če pričakujemo, da brezposelnih in upokojencev malo delo sploh ne zanima?

Namesto, da se sprenevedamo o nekaterih učinkih, bi bilo bolje iskati rešitve, ki bi vsa omenjena dejstva upoštevale. Zakaj ne bi naredili takole:

1. Malo delo da, a brez omejitev za delodajalce in z blažjimi omejitvami za delavce, npr. 20 ur na teden. Problem D smo rešili. Seveda je jasno, da smo s tem povečali problem C.

2. Minimalna upokojitvena starost naj se zniža, ne zviša. Nikogar ne bi silili v pokoj, a možnost naj bo. Starejši bi sprostili delovna mesta, torej smo rešili problema B in C. Ostane še problem A.

3. Pokojnine naj se močno znižajo, a le za mlajše upokojence. Tudi tistemu, ki se danes zgodaj upokoji, je treba zagotoviti, da bo na starost (npr. po 70. letu) imel normalno pokojnino. Starejših upokojencev ni toliko, mlajših pa bi bilo veliko. Če njihove pokojnine dovolj znižamo, smo rešili še problem A.

4. Upokojitev pri 65 letih s spodobno pokojnino takoj (ne šele npr. pri 70 letih) je lahko možnost, dana na izbiro, mogoče tudi še kakšne vmesne. S ponujeno izbiro bi bilo drastično znižanje pokojnin za bolj zgodnje upokojitve bolj sprejemljivo.

Kljub možnosti 4 pa je ključni pogoj za sprejemljivost znižanja zgodnejših pokojnin tudi zagotovljena možnost malega dela. Za marsikaterega zgaranega starejšega delavca bi bila sprejemljiva formula: 1/3 sedanje plače = pokojnina, 1/3 = zaslužek z malim delom, 1/3 = zmanjšanje dohodka. (Navsezadnje tudi sedanja »polna« pokojnina redko bistveno presega 2/3 zadnje plače.) Sprejemljiva seveda skupaj z zagotovilom, da bo kasneje, ko malega dela ne bomo več zmogli, pokojnina višja. Izbire in prostovoljne odločitve so tu bistvena stvar. Ljudje so v različnih situacijah. Kar je povsem nesprejemljivo narediti enemu, bo drugi prostovoljno izbral. Za državno bilanco pa je važna statistika, ne enako obnašanje vseh. Zakaj bi pokojninske probleme reševali z žrtvovanjem neprostovoljnih dodatnih brezposelnih, ko pa imamo kup ljudi, ki bi se želeli upokojiti skoraj za vsako ceno, če bi jim le dovolili. Ti ljudje so mnogo sprejemljivejši odgovor na vprašanje, kje bo manj denarja.

To je tudi mnogo bolj dolgoročna rešitev. S staranjem prebivalstva se pravzaprav spreminja predvsem razmerje med upokojenci in brezposelnimi. (Število zaposlenih ni odvisno od demografije, ampak od števila delovnih mest. Ljudi je itak dovolj in še kakšen ostane.) Čim manjša je torej razlika med povprečno pokojnino in socialno podporo, tem manjši problem je za državno blagajno, če se omenjeno razmerje spreminja.

Res je, da tudi obstoječi predlog dopušča predčasne upokojitve z nižjo pokojnino. A to predvideva bolj kot izjemo. Mogoče sploh ni toliko problem v samem predlogu zakona, kot v propagandi, ki ga spremlja. Problem je v deklariranem cilju, da bomo morali delati dlje. To bi moralo biti predvideno bolj kot izjema (vsaj za poln delovni čas), več bi se morali ukvarjati s tem, kako naj se večina temu izogne. A tu ima obstoječi predlog tri ključne napake:

1. Zgodnja upokojitev ima trajne posledice, vpliva tudi na pokojnino v visoki starosti, kar odvrača ljudi od kalkulacij, da se jim to lahko splača.

2. Pokojnine za zgodnjo upokojitev so premalo manjše, da bi to proračunsko omogočilo po eni strani njihovo kasnejše povečanje v visoki starosti in po drugi strani množično zgodnje upokojevanje kot družbeno zaželen cilj. Slednje bi namreč kompenziralo izgubo delovnih mest, ki ne bi bila le posledica kasnejšega upokojevanja nekaterih, ampak predvsem povečanega obsega malega dela.

3. Predlagane omejitve pri malem delu ne zagotavljajo, da bo vsak upokojenec lahko, če bo želel, dobil malo delo. S tem pa upokojitev z zelo nizko pokojnino ni sprejemljiva. In tu se krog sklene.

Ampak nisem v celoti proti predlagani pokojninski reformi. To, da je minimalni pogoj starost in ne delovna doba, je v teh prekarnih časih zelo smiselno. To tudi odpira možnost prenehanja z delom že pred upokojitvijo iz prvega stebra, če ima človek od česa živeti v vmesnem času. Mogoče bodo vse te možnosti zgodnejšega upokojevanja, delnega upokojevanja ali prenehanja z delom celo postale prej pravilo kot izjema. Mogoče bom zato celo glasoval za to reformo, čeprav sem v dilemi.

Vsekakor pa težko glasujem za zakon o malem delu. Predvsem zato, ker zagotavlja premalo malega dela. Ker verjamem ministru, da bo obseg približno tak, kot pri sedanjem študentskem delu. Imeli bomo torej problem D. Malo delo ne bo dostopno vsem upravičencem, ampak bomo spet imeli neko loterijo. Izpolnitve obljub iz reforme bodo deležni le nekateri srečneži, ostalim bomo zaželeli več sreče prihodnjič. Tako kot že deluje trg velikega dela, pa neprofitnih stanovanj in še česa. Trg študentskega dela za zdaj na srečo še ne. Študentsko delo je kljub nestalnosti zaenkrat »varno«. V smislu, da študent vedno lahko dobi drugo delo, če enega izgubi. Zato so študenti mnogo težje žrtev mobinga in drugih zlorab kot redni delavci. Varnosti jim ne zagotavlja pravna zaščita, ampak ravnovesje na trgu. Z omejevanjem malega dela bi to ravnovesje porušili, malemu delavcu bi delodajalec lahko začel groziti z izgubo službe. Spravili bi ga točno v tisto neenakopravno odvisnost, proti kateri rohnijo sindikalisti. Čeprav je ravno redno oz. veliko delo, ki bi ga oni najraje videli kot edino možnost, neizogibno povezano s to odvisnostjo.

Potrebujemo rešitev v drugačni smeri. Mogoče bi tudi sindikati lahko razumeli, da brez večjega obsega malega dela malo delo ne bo zagotovljeno vsem. Da mora biti zagotovljeno zlasti vsem zainteresiranim upokojencem, kar je pogoj za nižje začetne pokojnine. Da so te pogoj za zgodnje upokojevanje. To pa je pogoj, da se kljub manjšemu obsegu velikega dela njihovim članom ni treba bati povečanega odpuščanja zaradi malega dela. Študenti pa so itak rekli, da podpirajo malo delo, če ne bi bilo takšnih omejitev. Za vse skupaj bi bilo morda možno dobiti celo konsenz, a seveda mora biti jasno, da je to sklenjen krog in sprejemljivo le v paketu.

*

Kdor me pozna kot zagovornika univerzalnega temeljnega dohodka (UTD), bo težko spregledal podobnost med UTD in temi malimi zgodnjimi pokojninami. Seveda so razlike. Pokojnina je zaslužen denar, pravico do UTD pa utemeljimo drugače. Poleg tega so pokojnine pogojene s tem, da hkrati ne opravljamo velikega dela, in tudi niso vse enako velike. Zato najbrž ne bi bilo praktično uvajati UTD skozi »stranska vrata«, s postopnim zniževanjem »upokojitvenega« praga vse do 18 let ali še niže. Toda neka podobnost gotovo obstaja med pravim UTD in takšnim »kvazi UTD« za populacijo med 50 in 70 let ali nekaj ožje. Vsaj pri učinku na trg dela. Če pravi UTD (ki je vsaj psihološko večji zalogaj za politiko) lahko zagotovi veliko delo za vse, pa bi »male pokojnine« zagotovile vsaj malo delo za vse.

Arhiv novic...



Novice članov

Očistimo za čisto srečo
preberi novico

Konferenca FEEL Leadership - Etično voditeljstvo 2015 - 10.6.2015
preberi novico

9. redni občni zbor GPR
preberi novico

Obnova članstva
preberi novico

Etika v oglaševanju
preberi novico

UTD med utopijo in samoumevnostjo
preberi novico

Drnovškova Velikonočna poslanica iz 2007
preberi novico

8. občni zbor GPR - 17.04.2013
preberi novico

Dr Drnovšku v spomin, v Zagorju 23.2.13
preberi novico

Spominski večer - dr. Drnovšek - 22.2.2013
preberi novico

Ostali prispevki


Fotogalerija

Ostale fotografije


Koristne povezave

Podarimo.si
Fundacija Nazaj na konja
Jokajoča krava v klavnici
Studio 12
Svet za Darfur
Moja šola
Ajda Vrzdenec

Ostale povezave


Kontakt

info@gibanje.org


Avtorji | Pravne informacije